Poleti me je kontaktiral kolega Luka in kot ponavadi na kavi z njim predlaga, da bi sodelovala na enem projektu. Takrat je že kakšen mesec preživel kot prostovoljec v hiši Hospic, kjer terminalno bolni uživajo svoje zadnje dneve. Najprej sem bil zadržan, bilo mi je bilo neprijetno, pričakoval sem vonj po bolnici in neke negibne ljudi ki lovijo zadnje dihe in tega brez privoljenja portretiranca in svojcev ne bi fotografiral. Tako sem mu nizal vse možne izgovore, a mi je Luka razblinil vsa pričakovanja: “Saj ne boš slikal ljudi, ampak izlet po Ljubljani” na kar sem privolil.
Tako smo se iz hiše Hospic odpravili na izlet s Kavalirjem – električnim avomobilom, ki vozi po centru Ljubljane. Z začetno zadržanostjo sem posnel prvih nekaj fotografij in začel spoznavat izletnike. Ustavili smo se na kavi in tortici ter si družno prižgali cigarete, starejši gospod se je odpravil po časopis, ko se je vrnil, pa z užitkom izpraznil steklenico zelenega. V bistvu sem izjemno užival med kramljanjem z njimi in ko so začeli padati štosi, je bilo kot da bi bil s prijatelji na morju.
Čez kar nekaj dni sem jih obiskal v Hiši hospic, ki stuji ob prijetnem zelenju Golovca. Pokramljal sem z zaposlenimi in prostovoljci, si ogledal proste sobe, kuhinjo kopalnico in na balkonu srečal stare znance, kaj drugega kot na kavi in cigaretu. Do kosila smo tako v različnih zasedbah kurili tobak, se pogovarjali o tehtnih temah. Po kosilu še ena cigareta in popoldanski počitek. Kot na morju.
Izkušnja fotografiranja je bila kljub začetnim dvomom izjemno prijetna, z osebjem hiše Hospic in gosti vred. A ko je k eni izmed kadilk pristopil zdravnik in ji dejal, da bo v petek treba na slikanje v kliničnega sem se zavedadl kje točno sem. Dejala je “Pa kaj bom hodila k doktorju. Najprej bom čakala na slikanje, nato mi bo rekel da se dobro držim in da imam še kakšna dva tedna, prava reč. Bom raje tu na terasi s prijatelji kadila cigarete.”.
Fotografije so bile objavljene s člankom Reportaža iz hospica: Življenje je skrivnostno in takšno ostane vse do konca
